Pesnica, prozaistka, esejistka, prevajalka in borka za socialno pravičnost Claribel Alegría se je rodila 12. maja 1924 kot María Clara Isabel Alegría Vides v Estelí v Nikaragvi, kasneje pa je živela v izgnanstvu v salvadorskem kraju Santa Ana, kamor se je preselila njena družina, ko je bila še otrok. Njen oče, Daniel Alegría, je bil nikaragovski zdravnik in podpornik revolucionarja Augusta Césarja Sandina (1895–1934). Ko se je ta leta 1924 uprl ameriški zasedbi Nikaragve, se je bila družina Alegría prisiljena zateči v salvadorski kraj Santa Ana, kjer so živeli materini sorodniki. Tedaj je Claribel Alegría imela komaj devet mesecev.
Pesničina mati, Ana María Vides, je bila Salvadorka iz elitne plantažne družine (pridelovalcev kave). Bila je razgledana in načitana, tekoče je govorila francosko (njen oče, tj. ded Claribel Alegría, se je izobraževal v Franciji in tako so imeli doma bogato francosko knjižnico), na pamet recitirala številne pesmi in vrh tega bila še tesna prijateljica Claudie Lars (1899–1974), znane salvadorske pesnice, ki pa je večino življenja preživela zunaj dežele v diplomatskih in drugih službah. Claribel Alegría je svoje stare starše in njuno posestvo v Santa Ani popisala v eksperimentalnem romanu Luisa v deželi realnosti (Luisa en el país de la realidad, 1987; Luisa in Realityland, 1987; v slovenščino je v pričujoči knjigi prvič prevedenih nekaj odlomkov te knjige), sestavljenem iz v fikcijo preoblečenih avtobiografskih fragmentov, poezije in vinjet.
Leta 1940 ali 1941 je mehiški filozof José Vasconcelos potoval skozi Salvador in Daniel Alegría je pomagal urediti, da je imel nekaj predavanj tudi v Santa Ani. Pesnica kasneje takole opisuje srečanje z njim:
»Imela sem kakih 16 let. In tako je moj oče, skupaj z zdravnikom Menéndezom Castrom [mehiškemu filozofu] organiziral nekaj predavanj v Santa Ani, jaz pa sem ga nenehno slišala govoriti "velikan prihaja v hišo, velikan bo prišel v hišo" in bila osupla nad vsemi zgodbami o velikanih, kar sem jih prebrala. Potem pa se je pojavil Vasconcelos, ki je bil čisto drobcen mož – in jaz sem mu v strašanskem razočaranju rekla "pa so mi rekli, da ste velikan". Tedaj so se začeli veliki trenutki, jaz sem mu deklamirala Rubéna Daria in postala sva velika prijatelja. Vasconcelos mi je rekel: "Opozarjam te, da boš postala pesnica, to vidim v tvojih očeh in mislim, da ne bo šlo z imenom Clara Isabel, bolje bo Claribel. Claribel bo zate – kot pisateljico – veliko lepše ime". In tega dne sem domov prišla skakljaje, plesaje in rekoč: "Nisem več Clara Isabel, ampak Claribel". José Vasconcelos me je posvetil, napisal je predgovor za mojo prvo knjigo, Anillo de Silencio, ki je izšla 1948 in me je vselej spremljal od blizu. Ogromno mi je dal, zame je bil kakor ded. Ko sem odšla v Mehiko, me je spoznal z Alfonsom Reyesom…« (Huezo Mixco, 1996, 83–84.)
Po srednji šoli je Claribel Alegría leta 1943 prejela štipendijo za študij na Univerzi Loyola v New Orleansu. Tako je z devetnajstimi leti prvič zapustila Srednjo Ameriko odšla na sever v ZDA, kjer je nato dejansko študirala na Univerzi Georgea Washingtona v Washingtonu (DC) in leta 1948 diplomirala iz filozofije in književnosti. Leto poprej pa se je poročila z Darwinom Flakollom (1923–1995), prijateljem in soustvarjalcem, kasneje novinarjem in za kratek čas tudi diplomatom (med 1958 in 1962; odstopil je zaradi invazije ZDA v Prašičjem zalivu), ki ga je spoznala v času študija. Večkrat sta tekste, ki sta jih napisala skupaj, podpisala s psevdonimom Caribud. V njunem zakonu so se rodili štirje otroci: tri deklice (Maya, Patricia, Karen) in deček (Erik).
Literarno kariero je Claribel Alegría začela pod mentorstvom Juana Ramóna Jimeneza (1881–1958), pri katerem je študirala v Washingtonu in ki je tudi uredil njeno prvo zbirko. V času študija je redno dvakrat tedensko hodila na obisk k Juanu Ramónu in njegovi ženi Zenobii, kjer so se pogovarjali in debatirali o literaturi, obenem pa jo je Jimenez naučil bralne discipline, jo vodil v muzeje, galerije, na koncerte in ji odprl povezave med različnimi umetnostnimi zvrstmi. Celo na recital Ezre Pounda sta šla skupaj in Pound ji je rekel, naj se še kaj oglasi, pa se zaradi bolečine, ki jo je zaznala v njegovem branju, nikdar ni vrnila k njemu. Ta leta ima pesnica za študiozna in lepa, a tudi trda, saj ji Jimenez v tem času nikdar ni rekel, da so njene pesmi dobre, povedal ji je le, če kaj ni bilo dobro, če je pesem vsebovala napačne besede, obča mesta itn. Toda to je trajalo do nekega dne, ko sta jo na pragu pričakala pisatelj in njegova žena in ji veselo napovedala, da imata zanjo presenečenje: Juan Ramón Jimenez je opravil izbor Claribelinih pesmi, ki so nastajale skozi tri leta, in ji rekel, da je to njegov izbor, ona pa naj si poišče založnika. Obrnila se je na starega prijatelja Vasconselosa in zbirka je izšla pri mehiški založbi Botas de México. (Miguel Huezo Mixco, 1996, 89.)
Med zgodnje vplive sodita poeziji Rainerja Marie Rilkeja (Pismo mlademu pesniku, v španščini Carta para un joven poeta, je na Claribel Alegría zapustilo izjemen vtis) in Emily Dickinson. Prva zbirka poezije z naslovom Prstan tišine (Anillo de silencio, 1948), ki jo je torej izdala pod imenom Claribel Alegría (to ime je ohranila), je prejela dobre kritike. V intervjuju z Miguelom Huezom Mixcom (1996, 88) Claribel Alegría pove, da so v času, ko je izhajala njena prva zbirka, v Salvadorju žensko, ki je pisala pesmi, še vedno imeli za noro (te veían como loca), tako da je – tudi zaradi dobrih mentorjev in priporočil – imela srečo, da se je temu izognila. Sledila so leta življenja zunaj mladostnih dežel – med 1951 in 1953 v Mehiki, med 1953 in 1956 v Čilu, med 1956 in 1958 v ZDA, med 1958 in 1960 v Urugvaju, med 1960 in 1962 v Argentini, nato nekaj let v Parizu itn. Ena od prelomnic v njeni poeziji je bila kubanska revolucija 1959. Dotlej je bila njena literatura bolj introspektivna, meditativna, tedaj pa se obrne navzven in pesnica politično bolj radikalno zastavi svoje mesto in poetiko v svetu.
Pesničina poetična govorica, ki je zapisana v prostem verzu, je obenem neposredna, in ko jo enkrat preberemo in dojamemo njen doseg, tudi nepogrešljiva. V mehkem in človeško toplem spoju zgodovinskega dogajanja in osebnih emocionalnih nihajev je zavezana kopanju po pozabljenih rokavih memorije, ozaveščanju o dogajanjih v srednjeameriški realnosti, njenim lepotam in tegobam, v katerih je pesnica živela in še živi. Seveda tu ne gre za preprosto ali idilično opevanje domovine, ampak za iztrganje iz nje in poetično artikulacijo napak oblasti, ki so do tega iztrganja pripeljale. »Moja ranjena dežela,« pravi v pesmi Dokumentarec (iz zbirke Cvetlice iz vulkana/Flores de volcán, 1982), »otrok, solze, obsesija«.
Claribel Alegría je literaturo, zlasti poezijo, naredila za vitalni del svojega življenja. Njen pesniški glas, eden od najmočnejših srednjeameriških glasov, je prodoren in tenkočutno racionaliziran – a zato nič manj liričen in poetičen – tok, ki v istih brzicah spaja osebno izpoved in kolektivna dogajanja, se pravi osebno-intimno in politično. Natančneje: kolektivne dogodke pesnica uporabi kot referenčno ozadje svoje osebne zgodbe in izkušenj, ki jih je pridobila v konkretnem prostoru in času, tj. v kolektivnem in hkrati osebnem okviru. Uporniška nota, ki je v pesničino poetiko tenkočutno vpletena kot osrednja nit, je njen zaščitni znak, ki – to se lepo vidi v zadnjem desetletju – skozi leta le pridobiva emocionalno in mobilizacijsko moč.
V svojih delih je pesnica, ki si v eni od pesmi pravi »apatridsko pokopališče« (»cementerio apátrida«; pesem Bili smo trije/Eramos tres v zbirki Cvetlice iz vulkana/Flores de volcán, 1982), zabeležila fragmente revolucionarnega gibanja zoper združenodržavsko in kapitalistično nadvlado v Nikaragvi in Salvadorju. Iz pozabe je iztrgala številne usode in misli političnih zapornikov, ki bi sicer bile obsojene na izbris, na socialno amnezijo. S tem je posegla na teren socialnoantropološke ankete, ki pa jo je zaradi svoje velike jezikovne občutljivosti znala izpeljati drugače, na literaren način, v marsičem spoznavno vzporeden analitični govorici. V tem je velikanska vrednost njenih del, saj sežejo drugam in predvsem dlje kakor socialnoantropološka besedila. Še posebej subtilno je popisala pomemben prispevek žensk v revolucionarnem gibanju in njihova prizadevanja ter stremljenja za bolj pravično organizirano družbo. Četudi je velik del življenja preživela v izgnanstvu oz. zunaj rodne in zgodnjeotroške dežele (Nikaragve in Salvadorja) – v ZDA, Mehiki, Čilu, Evropi in v drugih latinskoameriških državah – se je od osemdesetih let naprej ustalila v Nikaragvi.
Poleg poezije piše tudi prozo, eseje in prevaja (prevedla je dela Roberta Gravesa, Miguela Ángela Asturiasa in Salmana Rushdieja). Doslej je objavila prek 40 knjig. Z možem Darwinom Flakollom sta izdala antologijo New Voices of Hispanic America (1962), ki sta jo pripravila v času življenja v Mehiki v zgodnjih petdesetih letih, in odmevno antologijo salvadorske gverilske poezije z naslovom On the Front Line (1990).
Med njena najbolj znana dela sodijo knjige (nobena še ni prevedena v slovenščino – v rokah držite knjigo s prvimi slovenskimi prevodi Claribel Alegría) Prstan tišine [Anillo de Silencio, 1948], Gospodar mojega časa [Huesped de mi Tiempo, 1961], Enosmerna ulica [Via Unica, 1965], Cvetlice iz vulkana [Flores de volcán/Flowers from the Volcano, 1982], Ženska reke [Mujer del río/Woman of the River, 1989], Somozova Smrt [Somoza: expediente cerrado, la historia de un ajusticiamento/The Death of Somoza, 1993]. Med najbolj branimi deli pa so Pepel iz Izalca [Cenizas de Izalco, 1966/Ashes of Izalco, 1989], Preživela [Sobrevivo, 1978] in Žalost [Saudade/Sorrow, 1999]. Zadnje delo je nastalo po smrti ljubljenega moža in dolgoletnega ustvarjalnega spremljevalca Darwina Flakolla (1923–1995).
V času pariškega bivanja (1960) sta z možem – na sugestijo Carlosa Fuentesa – napisala prozno delo Pepel iz Izalca, ki pomeni prelom v nikaragovskem in salvadorskem diskurzu. S tem delom sta se vpisala med politično pozicionirane in socialno občutljive avtorje t. i. kompromitirane generacije (Generación Comprometida/The Committed Generation), literarnega gibanja, ki je bilo razširjeno v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja. Knjiga je pisana kot niz dnevniških zapiskov, ki se začnejo z masakrom 30.000 kmetov leta 1932 (t. i. matanza), ki so ga zagrešile salvadorske vladne čete pod poveljstvom generala Maximiliana Hernándeza Martíneza v navalu maščevanja za levičarsko (komunistično) vstajo Agustína Farabunda Martíja (1893–1932) zoper tiranijo oblasti. Alegría je bila v času poboja stara sedem let in vrh tega je družina še stanovala nasproti štaba Nacionalne garde; tako je lahko ne le občutila, ampak tudi opazovala tiranijo in posttravmatsko dogajanje tega strašnega dogodka. Obenem je kasneje spoznala, da je bila tudi sama dolga leta pod posttravmatskim vplivom tega, kar je videla. Pepel iz Izalca je izšel šele leta 1966 v Španiji, salvadorske oblasti so tedaj knjigo prepovedale in javno sežgale; kasneje pa – leta 1976 je le izšla tudi v Salvadorju – so jo uporabile kot učbeniško gradivo.
Ob vladnem poboju kmetov (1932) in kubanski revoluciji (1959) je tretji dogodek, ki je imel velik vpliv na življenje in delo Claríbel Alegria, umor nadškofa Oscarja Arnulfa Romera (roj. 1917) leta 1980. Nadškof, ki se ni želel podrediti diktatorskim oblastem, si je po svojih najboljših močeh prizadeval za ljudsko demokracijo in skušal miriti napetosti na robu državljanske vojne.
V prozi z naslovom Somozova smrt, katere soavtorica je (skupaj z možem), so skozi pričevanja levičarske gverile podrobno opisani dinamika revolucionarnega gibanja, načrti in priprave za diktatorjev uboj in obdobje delovanja nikaragovske sandinistične revolucije po padcu Anastazia Somoze. V Somozovi smrti se skupina argentinskih revolucionarjev in revolucionark po prebegu Somoze iz Managve odloči »vzeti pravico v svoje roke«, kar tudi konsekventno izpelje, ko v paragvajskem mestu Asuncíonu izvede atentat nanj. Avtorja sta imela za svoje informatorje člane in članice skupine, ki so izvršili to »justifikiacijo«, o kateri je nekaj odlomkov mogoče prebrati tudi v pričujočem izboru. V Nikaragvi se leta 1979 na oblast vzpnejo sandinisti in po smrti Somoze se večji del dežele in ljudstva razveseli bolj svetle prihodnosti.
Claríbel Alegria in Darwin Flakoll sta se po dolgih letih nomadskega življenja leta 1979 vrnila v Nikaragvo (pred tem sta vrsto let živela v hišici v Deji na Mallorci – in ta leta – med 1966 in 1982 – so bila izredno literarno produktivna, na Mallorci je tedaj živel tudi Robert Graves, s katerim sta se spoprijateljila; o bivanju na Mallorci govori kratka proza Vas boga in hudiča/Pueblo de Dios y de Mandinga iz leta 1985), da bi raziskovala nikaragovske arhive in zbirala material za knjigo Nikaragva: sandinistična revolucija – politična kronika 1855–1979 [Nicaragua: la revolución sandinista – una crónica política, 1855–1979, 1982]. Leta 1983 je Claríbel Alegría skupaj z možem Darwinom Flakollom objavila delo Ne bodo me dobili žive: salvadorska ženska v boju [No me agarran viva: La mujer salvadoreña en lucha, 1983/They Won’t Take Me Alive, 1984]. Knjiga je zasnovana na podlagi intervjujev oz. pričevanj, ki jih pripoveduje mlada salvadorska gverilka in mati Eugenia, ki je bila aktivna članica FMLN (Fronta Farabundo Martí za nacionalno osvoboditev). Podobno pričevanjsko zastavljena je knjiga, ki je izšla kmalu zatem (1984): Da bi zlomili tišino: upor in boj v salvadorskih zaporih (Para romper el silencio: Resistencia y lucha en las cárceles salvadorieñas/Breaking the Silence: Resistance and Struggle in Salvadoran Jails).
Poleg številnih nominacij in nagrad je Claribel Alegría, ki danes živi v Managvi, prejela več častnih doktoratov in velja za eno najpomembnejših latinskoameriških pesnic 20. stoletja.
Foto Pedro Caubet
