Goran Janković, rojen 1959 v Zenici v Bosni in Hercegovini, je diplomiral iz filozofije in splošne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Sarajevu. Do leta 1992 in izbruha vojne v Bosni je živel v rodnem mestu, objavljal eseje in kratke zgodbe v sarajevskih in beograjskih časopisih, zasnoval družino in opravljal razne poklice (kriminalistični inšpektor za krvne in seksualne delikte, vodja prve zasebne knjigarne v BiH, slikopleskar, korektor v tiskarni …). Leta 1992 je pobegnil v Ljubljano in se vključil v delo KUD France Prešeren, kjer je mdr. zasnoval in vodil založbo. Za posebne zasluge mu je Republika Slovenija podelila častno državljanstvo.
Izdal je štiri avtorske knjige – roman Beseda, dve o Petroniju (Riječ-dvije o Petroniju, 1993), zbirko kratke proze O preprostih stvareh – forma emigrantica (O prostim stvarima – forma emigrantica, 1995), zbirko haikujev Ko oblaki potujejo (Dok oblaci promiču, 1997) in roman Dogodek na hribu nad cesto (Događaj na brdu iznad puta, 2013) – ter Antologijo kratkih zgodb ex YU 1990–2000 (Antologija kratkih priča ex YU 1990–2000, 2001). Občasno objavlja eseje, kratke zgodbe, pesmi in haikuje ter prevode iz slovenščine v regionalni periodiki. Živi v Ljubljani.
Ker verjame, da so bile vojne v Jugoslaviji vojne tatov in sleparjev, da obstajata samo dva naroda, človeški in nečloveški, pa tudi da je njegov jezik srbohrvaščina, ne ustreza prevladujočemu kanonu in živi in ustvarja na margini.
