Ivan Cankar (1876–1918) je bil pesnik, pisatelj in dramatik, pa tudi esejist in prevajalec (npr. Shakespeara).
Rodil se je 10. maja 1876 na Vrhniki kot osmi izmed dvanajstih otrok obrtniško-proletarske družine trškega krojača. Leta 1882 se je vpisal v osnovno šolo na Vrhniki, leta 1888 pa na ljubljansko realko. Njegov razrednik in učitelj slovenščine je bil Franc Levec. Na realki se je Cankar pridružil dijaškemu društvu Zadruga, kjer se je predstavljal z branjem pesmi in kritik ter navezal stike z Murnom, s Kettejem in z Župančičem. Že v dijaških letih je napisal prve pesmi in jih objavil v revijah Vrtec in Ljubljanski zvon.
Po maturi, ki jo je opravil leta 1896, je odšel študirat arhitekturo na dunajsko politehniko. Kmalu se je prepisal na romanistiko in slavistiko. Po odhodu z Dunaja je živel v Sarajevu, pozneje pa se je dokončno preselil v Ljubljano.
Leta 1907 je bil na listi socialnodemokratske stranke kandidat za državnega poslanca, vendar ni bil izvoljen. Kljub volilnemu neuspehu je politično udejstvovanje nadaljeval v obliki razprav in predavanj (številna med njimi je imel v Trstu), leta 1913 je imel v Ljubljani najbolj znano predavanje z naslovom Slovenci in Jugoslovani, v katerem se je zavzel za združitev vseh južnih Slovanov v skupno državo, a odločno nasprotoval kakršnemukoli kulturnemu ali jezikovnemu zlivanju. Zaradi izjave, ki je zagovarjala jugoslovansko politično zvezo, je bil obsojen na sedem dni zapora. Novembra 1915 je bil vpoklican k vojakom v Judenburg na avstrijskem Štajerskem. Zaradi prehude bolezni je bil oproščen vojaščine.
Po daljši bolezni je 11. decembra 1918 umrl v deželni bolnišnici v Ljubljani.
Literarna zgodovina Cankarja uvršča med glavne predstavnike moderne (poleg Murna, Ketteja in Župančiča). Leto 1899, ko sta izšli njegova pesniška zbirka Erotika in Župančičeva Čaša opojnosti, velja za začetek slovenske moderne. V svoji pesniški zbirki je zbral mladostne ljubezenske pesmi, balade in romance. V svojih dunajskih letih je sodeloval pri literarnem krožku slovenskih študentov, katerega člani so bili med drugimi tudi Oton Župančič, Fran Govekar in Fran Eller.
Kmalu je pesništvo opustil in začel pisati prozo in dramatiko. Pod vplivom romantike, naturalizma, dekadence, simbolizma in impresionizma je pisal povesti, novele, romane, črtice in dramska besedila.
Dramska dela je sprva ustvarjal pod vplivom Ibsena (Kralj na Betajnovi) in Gogolja, pozneje pa pod vplivom nove romantike. V svojih delih je opozarjal na takratne politične razmere na Slovenskem (satirični komediji Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Za narodov blagor ter politična satira Hlapci). V njegovih delih prevladuje tematika posameznika v sporu z delavskim in vaškim, malomeščanskim vsakdanjikom, opazne pa so tudi številne družbenokritične ideje. Tako je v povesti Hlapec Jernej in njegova pravica simbolično predstavil boj zatiranega, delavskega razreda proti izkoriščevalskim gospodarjem. Z romanom Na klancu pa je ustvaril nov tip ženskega oziroma materinskega romana.
Cankar se je ukvarjal tudi s publicističnim pisanjem, kritiko in esejistiko (Krpanova kobila, Slovenski umetniki na Dunaju, Naši umetniki, Bela krizantema).
Brezplačne e-knjige:
Ivan Cankar: Podobe iz sanj
Ivan Cankar: Martin Kačur
Ivan Cankar: Hlapci
