Karl Jaspers (1883–1969) je eden prvih in glavnih nemških predstavnikov filozofije eksistence in ključnih filozofov 20. stoletja. Po treh semestrih študija prava se je prepisal na medicino in se specializiral v psihiatriji – precej odmevna je bila njegova Obča psihopatologija (1913). Zaradi zunanjih ovir je habilitacijo opravil pri Windelbandu na filozofski fakulteti. Že naslednja knjiga, Psihologija svetovnega nazora (1919), priča o postopnem prevešanju Jaspersovega zanimanja k filozofiji, ti premiki pa so se verjetno začeli že leta 1913, ko je v Sørenu Kierkegaardu odkril sorodnega misleca in se ob pisanju Psihologije svetovnega nazora zavedel, kaj je naloga filozofije. Z redno profesuro je leta 1922 dokončno izbral filozofijo v smislu duhovne naravnanosti in življenjske poklicanosti. Jaspers se je z novo razporeditvijo in pristopom k filozofskim temam intenzivno ukvarjal skoraj deset let.
Medtem ko so v dvajsetih letih izhajala velika dela dialektične teologije in prvo odločilno delo eksistencialne filozofije, je pri njem rasel kup rokopisnega gradiva – leta 1931 je javnosti predložil veliko Filozofijo (v treh zvezkih) in krajši spis Duhovna situacija dobe. Nemčija je tačas drvela v katastrofo. Jaspers je s celim svojim bitjem filozofsko in politično nasprotoval temu, kar je prihajalo. Leta 1933 so ga izločili iz uprave univerze, 1937 so mu odvzeli profesuro, od 1938 dalje pa ni smel objavljati. Kljub temu je neumorno delal naprej, seveda pa je pridobival do nemške notranjepolitične situacije vedno večjo distanco. Kmalu po porazu Nemčije je izdal Vprašanje krivde (Die Schuldfrage, 1946), prvi del Filozofske logike z naslovom O resnici (1947), delo O začetku in cilju zgodovine (1948) in druga dela. Leta 1966 mu je uspelo ponovno razburkati javno mnenje v Nemčiji in zunaj nje, ko je pri svojih triinosemdesetih letih izdal ostro kritiko s provokativnim naslovom Kam gre Zvezna republika?.
