Klaus Detlef Olof, rojen 1939 v Oebisfeldeju, je otroštvo in mladost preživel v Lübecku in Hildesheimu, nato študiral slavistiko v Hamburgu in Sarajevu. Do leta 2005 je poučeval na univerzah v Celovcu, Gradcu in na Dunaju. Živi in ustvarja v Zagrebu in v Puli. Prevedel je vrsto del južnoslovanskih književnosti: iz slovenščine romane Draga Jančarja, Lojzeta Kovačiča in Gorana Vojnovića ter poezijo Cvetke Lipuš in Franceta Prešerna kot tudi stvarno literaturo (Jože Pirjevec), iz hrvaščine pesmi Slavka Mihalića in Mileta Stojića kot tudi romane in eseje Zorana Ferića in Miroslava Krleže, iz bosanščine dela Dževada Karahasana, iz srbščine pa eseje Bogdana Bogdanovića. Leta 1991 je prejel avstrijsko državno nagrado za književne prevajalce.
