Kristina Pranjić je diplomirala iz primerjalne književnosti ter ruskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je leta 2018 zagovarjala tudi doktorsko disertacijo z naslovom Brezpredmetnost zvoka in slike: Beli, Kručonih, Malevič. Trenutno vodi podoktorski projekt Jugoslovanske avantgarde in metropolitanska dada (1916–1927): Večsmerna in transnacionalna genealogija (ARRS, 2019–2021), zaposlena pa je kot docentka na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici, kjer je nosilka predmeta Zgodovina in teorija umetnosti in medijev I–III. Leta 2019 je kot gostujoča predavateljica na Univerzi v Celovcu predavala o vizualnem in poetičnem eksperimentu v ruskem modernizmu in avantgardi. Z ruskim filozofom Vadimom Rudnjevim, učencem znanega semiotika Jurija Lotmana, je izdala dve knjigi: Bog-atraktor: Raziskava na področju filozofije navadnega jezika (Sankt-Peterbug, Moskva, Centr gumanitarnyh iniciativ, Dobrosvet: 2020) in Narativna disonanca: Jezik proti realnosti (Moskva, Akademičeskij proekt: 2020).
Spremna beseda
