Virginia Woolf se je rodila leta 1882 v Londonu kot Adeline Virginia Stephen, tretji otrok zgodovinarja in biografa Leslieja Stephena in Julie Prinsep Duckworth Stephen. Njena mladost je bila zaznamovana z bolečimi izgubami: leta 1895 ji je umrla mati, leta 1897 polsestra Stella, leta 1904 oče in leta 1906 – kmalu po skupnem potovanju v Grčijo – še brat Thoby. Po materini smrti je prvič doživela duševni zlom; duševna bolezen se ji je občasno ponavljala vse življenje. Doma se je izobraževala v očetovi bogati knjižnici, v letih 1897–1901 pa je študirala grščino, latinščino, nemščino in zgodovino na King’s Collegeu v Londonu. Po očetovi smrti so skupaj s sestro, bratoma in njunimi študijskimi kolegi zasnovali vplivno gibanje bloomsburyjevcev; iz tega kroga je bil tudi njen mož, pisatelj Leonard Woolf. V ozračju vojne, v strahu pred nemško invazijo in boleznijo se je pisateljica 28. marca 1941 utopila v reki Ouse v bližini svoje podeželske hiše v Sussexu.
Za eksperimentalno modernistično prozo Virginie Woolf je značilna odpoved linearni pripovedi, zgoščena liričnost, tok zavesti in naglo menjavanje pripovednih perspektiv, vendar tudi živ dialog z literarno tradicijo. Napisala je deset romanov: Izlet na odprto morje (1915), Noč in dan (1919), Jakobovo sobo (1922), Gospo Dalloway (1925; slov. 1965), K svetilniku (1927; slov. 1988), Orlanda (1928; slov. 1974), Valove (1931; slov. 1986), Flusha (1933; slov. 2011), Leta (1937) in Med dejanji (1941; slov. 2013). Pisala je še kratko prozo, eseje, polemično esejistiko: Lastna soba (1929; slov. 1998), Tri gvineje (1938; slov. 2000), in dnevnike.
