Matjaž ZorecFuscene: poeme
Spremna beseda: dr. Anže Okorn
Št. strani: 192
Založba: KUD Police Dubove
Leto izdaje: 2023
Zbirka: Trans- #5
ISBN 978-961-7020-83-0
Zvrst: Kratka proza, Proza
Cena: 24,90 €
Kupi
Večkrat slišimo, da se določene ljubezni ne da opisati … Fukscene so zapisana želja v zvezi z neko ljubeznijo izreči še in še … Vse! So zev vezaja v sintagmi Anti-Ojdip; maska, ki zastira nekaj, česar ni! Morda so zgolj mesto, kjer ima mesto le še mesto mesenosti? Gre za gesto smrtno resnega humorja!
Teksti, izbrani, zbrani in zmontirani v pričujočo knjigo, so ljubezen, kolikor jo je zmožen prebavljati, utelešati in dopolniti medij literature.
Kar se tiče nas, povejmo na hitro: literatura je in mora biti zmožna utelešati tiste najbolj človeške reči, ki šele v jezikovnem izrazu in artikulaciji zadobijo svojo dovršeno dejanskost. In literatura mora to postati na v drugem mediju neizrazljivi način. Sicer to ni literatura oziroma je neko sekundarno zgodbarjenje. Anekdote pozab. Da ne zablodimo, se iz tega makrokurcanja fokusirajmo na naše izhodišče. Literatura, naša literatura je in naj bo predvsem kar najbolj konkretna. In takšno naj bo tudi njeno opredeljevanje. Brez poetičnih fintic, vsaj v njeni fundamentalnosti.
Matjaž Zorec (iz Predgovora)
Poeme sicer vsebujejo pornografske elemente, govorico in jezik, vseeno pa ne gre za pornografijo, kot zanjo ne gre pri igrivi robatosti poezije Milana Jesiha. Razmišljati o distinkciji med to in poemami pa predstavlja še dodaten bralni draž.
Spominjajo me … Ne, te poeme SO vse vesolje z vso svojo slo … Morda bi bilo bolje govoriti o mesolju? Zorčeve Fukscene so pornografska Biblija, v kateri besede dejansko postajajo meso, Visoka pesem na spidu. Kot bi avtor, pijan od ljubezni, pisal vse tja do delirija, kjer ljubavbav šepeta in kriči hkrati. Poezija, ki se vtika v prozo … in obratno! Pred očmi nam skačejo črke, ki fukajo kot zajci. Tukaj in tik pred zdajci: znanstvenofantastični »pr’ mucki trikotnik«, ki ima opraviti z vsemi – tudi »wannabe« – kurci tega sveta. Želja in njena povečini nedoumljiva nam povelja … Eros, rosna leta in mehke cure, ki nabrekajo od viagre; Snoopov Doggystyle oziroma po pasje ter karseda filmičen roman za odrasle; metafizično medbedrje; vsega preveč zaradi univerzalnega manka, ki se vtika v prostor-čas … Ukana fukanja, ki neskončno muči človeštvo in ostale živali. Ali satira ali satiriaza? Nenazadnje gre pri Fukscenah za poigravanje, ki ima opraviti z vsemi igrskimi kategorijami, o katerih je pisal Roger Caillois, srečo, bojem, posnemanjem in vrtoglavico.
Če je Foucault govorjenje o spolnosti povezal s spovednico in kavčem psihoanalitika, so Zorčeve Fukscene prej na strani osvobojene želje, ki jo je »napovedovala politika Anti-Ojdipa« Deleuza in Guattarija, in tako, ha, če si to le želim, morda tudi scenarij art filma za odrasle, nenazadnje se lahko že švoh poznavalec Zorčevega dela, ko se prebija skozi vse te telesne sokove, pogosto spomni njegove radijske oddaje Literarni incest na Radiu Študent … Zakaj riniti med filme, če gre pri v pričujočem primeru Zorca za poeme? Ravno zaradi seksualnosti, ki je vselej zgolj odklon – toda odklon od česa?
Ali ni pričujoče Zorčevo delo ravno neusmiljen boj z neizrekljivostjo nepoznanega v zahtevi? Absoljubno! Večkrat slišimo, da se določene ljubezni ne da opisati … Fukscene so zapisana želja v zvezi z neko ljubeznijo izreči še in še … Vse! So zev vezaja v sintagmi Anti-Ojdip; maska, ki zastira nekaj, česar ni! Morda so zgolj mesto, kjer ima mesto le še mesto mesenosti? Gre za gesto smrtno resnega humorja!
dr. Anže Okorn
Matjaž Zorec (Trbovlje, 1986) je predvsem pisec; pesnik, pisatelj, esejist, kritik, avtor radijskih iger in radijski ustvarjalec. Poleg pisanja še urednikuje; bil je odgovorni urednik Radia Študent in urednik njegove redakcije za kulturo in humanistične vede. Leta 2015 je izdal pesniško knjigo Troheji (KUD Samosvoj), od 2018 je avtor literarne radijske oddaje Literarni incest.
Njegovo pisanje se fiksa z jezikom, jezik flešira širom njegovih verziranj, udejanjajoč in negirajoč, dvojno negirajoč predpostavljene nezmožnosti govorice, suflirajoč resnico v uho te srepe, zajebavajoče torture – literature. Svetništvo marksistične analne erotike. Sadistično jezikanje za mazohistično branje. Najbolj taka je ta knjiga. Te scene. Da ne rečemo, kakšne.
Prelistaj knjigo:
Druge knjige iz te knjižne zbirke
